nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Upanje, ki je že spoznanje in ki ga oni imajo kar tako, kar sami od sebe, sami po sebi. Oni so na tej poti brezimni, od razuma k skrivnosti brezimni, s preprosto pesmijo, ki plava čeznje, med ognji, v temno goščavo gozda; s pesmijo, ki pomirja tudi zveri v njihovem nočnem stvarstvu in se vrača nazaj, v srca, kot se reče, ja, v srca. Hodil je od ognja do ognja in gledal obraze ljudi, ki jih ni poznal, zamaknjene in utrujene, koščene in okrogle, ženske obraze, stisnjene pod rute, moške s škrbastimi, režečimi se usti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani