nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Po vseh knjigah, ki jih je prebral, po vseh učenih pogovorih, po vseh svojih tavanjih, po težkem času noviciata, po samotnih kontemplacijah, ves čas in tudi zdaj ni imel tega, kar imajo oni sami od sebe, s strahom v srcu ob ognju pod nizkimi zvezdami, s preprosto pesmijo, ki jo lajnajo s svojimi hripavimi in svojimi vreščečimi glasovi. Zato je prišel, zato gre za njimi, za ljudsko pobožnostjo in strahom, iz nemira in vednosti, da je v preprostem romanju tisto spoznanje, ki mu manjka, ki ga je že nekoč imel, med Gvaraníji, in mu zdaj manjka, kakor mu manjka sen. Upanje, ki je že spoznanje in ki ga oni imajo kar tako, kar sami od sebe, sami po sebi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani