nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
O, kako je bila naenkrat topla ta ljuba, ta sveta preproščina, ki si s pesmijo, s podobo Zlate skrinje, h kateri so se napotili, ki si s toploto pesmi in svetlobo oddaljene skrinje lajša strah in polni upanje, ki raztaplja surovo in težko življenje, kako je poznal preprostost srca tudi z one strani sveta, kjer ljudje živijo z zemljo, kjer so zemeljski ljudje, kjer pojejo iz strahu in obračajo oči k nebu z neskončnim upanjem. In na pot grejo za zdravje, za živino, za varstvo pred boleznimi, pred ognjem, strelo, točo, vojsko, pred notranjo skušnjavo, pred ubojem, tatvino in prešuštvom; grejo na daljno pot tudi v zahvalo, že v prvi romarski cerkvi se pod Marijinimi nogami, pod njenim zlatim plaščem kopičijo zahvalne votivne podobe, nerodno narisan prevrnjen voz in splašeni konji, človek pada pod kopita, ga je rešila; podoba bolnika v postelji, tudi ta se lahko njej zahvali; kos lestve, s katere je nekdo padel in ostal živ; slika vaškega pretepa, eden od fantov dviguje nož - temu, ki se
ji zahvaljuje, nož ni prebodel srca; tu so bergle in palice, iz lesa izrezljana srca, mnogo src, jetra, pljuča, roke, noge, glave, ramena, tu so lasje, šop las, ki si ga je odrezala deklica v zaobljubo, samo Devica Nebeška ve, kakšno; na steni cerkve je obešena veriga EX VOTO, v to verigo so bili vklenjeni kristjani v turškem suženjstvu. ve, vse skrivnosti pozna, vsakogar, ki se s strahom poslavlja od doma, od bližnjih, od vsega, vse to pozna, od otroških let mu ni neznano, pozna tozaupanje, ki je enako močno pri teh kmečkih in meščanskih ljudeh, kakor pri Indijancih, ki so še včeraj molili malike, danes pa izročajo svoje življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani