nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ampak mama in ona, ona in mama sta že dobro vedeli, da bo zmogla, da bo prišla do Zlate skrinje in da se bo vrnila z nečim, z nečim novim v duši, ni vedela s čim, a gotovo v duši z nečim od tistega, kar je že sto in morda mnogo več let vsako sedmo leto pognalo na pot mnoge ljudje iz njene in drugih vasi, da so se vsako sedmo pomlad dvignili kakor počivajoča in ždeča čreda na neznani ukaz, da so nemirno vstali in odšli v neznano, čez neznane pokrajine, k daljnemu cilju, ki se mu je reklo: Kelmorajn. Hodila je med ognji, se je zaustavljala in kramljala z ženskami, je stopila k nekemu ognju, kjer je nekdo glasno govoril, starec s sivimi lasmi in brado. Stopila je tja, iz čiste svobodne radovednosti, kajti bila je noč, bila je svobodna, prvi dan hoje je bil za njo, lahko je stopila, kamor je hotela, bila je naenkrat varna v množici romarjev, šla je k ognju, zaščitena z vsemi angeli in materinim pogledom spod nebes.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani