nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
, ki so se trgale iz plamenov in potovale skozi noč navzgor, najprej močno žareče, potem visoko zgoraj pod nebesnim svodom pojemajoče. Zlahka si je predstavljala, ki nevidni plavajo med tistimi ognjenimi kresnicami, si ogledujejo zbrane božjepotnike in si izbirajo tiste, ki jih bodo čuvali na dolgi poti. Pri večerni avemariji je čutila, da jo z nebes, skupaj s tistimi angeli, gleda tudi njena mama, z zaskrbljenim obrazom, ni samo zaradi nje zaskrbljena, tudi zaradi očeta, ki je ostal na pristavi, s hlapci in deklami, z živino in psom, njenega očeta, ki je skoraj zajokal, ko je zjutraj odšla, vseeno se je še pogovoril z župnikom, ve se kaj: naj pazijo nanjo, vse, kar ima, je ona,, in ko je dobil vsa zagotovila, je kljub temu skoraj zajokal, pes je tulil kot ob materinem pogrebu, dekle so se pokrižale: kako je mogoče, da gre tako mlada ženska takodaleč in za toliko časa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani