nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tovorniki so govorili o mnogih svinjah na Kranjskem in Štajerskem, ki so poiskale pot iz svinjakov in se utopile v bližnjih vodah, utapljale so se tudi v Dravi na Koroškem, videl je hrbte tistih živali, videl je trupla ubitih Indijancev, ki plavajo po reki Paraná, videl je črn plašč brata, francoskega brata, ki je učil glasbo, njegov črni plašč je plaval po reki med golimi trupli gvaraníjskih vojščakov.
Hodil je skozi vrvež Beljaka, skozi vpitje mesta nazaj v tišino polja in prazne ceste, v noč in pozno ponoči po cesti, ob reki do ognjev romarskega zbirališča, do bele cerkve pri Sveti trojici, kjer je žarela njena notranjščina in je bila vsa pred njo posejana z ognji, kjer se je slišalo mrmranje med in glasnopetje iz teme, kjer je hodil med sencami in svetlobnimi prameni, kjer so na deskah, položenih čez kamne, razsekavali koštrune, kuhali juho in čaje, srebali juho in čaje, popisovali ljudi, molili, peli, oglodavali kosti in nenehno hodili v cerkev in iz nje. Tudi potem,
v župnišču, kamor so ga sprejeli, je bedel, tudi po večerji, ki je bila že skoraj zajtrk, ni mogel zaspati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani