nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ves dan je čez porenjska polja, čez Tržič in proti ljubeljskemu prelazu potoval s tovorniki, pod vasmi na pobočjih hribov, ki so bile mirne in spokojno oprane po dežju, po noči, ki so jo zagrnile blatne vodne, poslušal je njihove robate šale, hojanja, psovke in pokanje bičev po širokih konjskih zadnjicah, ki so od napora valile iz sebe okrogla govna, v gostilni je jedel mastno meso iz juhe in ga zalival s kislim vinom; konec je bilo lebdenja, nočnih molitev, čakanja na odhod v skrivnostne spalne in sanjske dežele. Ni hotel sedeti na vozu, ves popoldan je s kepo mastnega mesa v trebuhu pešačil. Prvič po letih učenja in vzgoje srca v Ljubljani, prvič po prihodu iz misijonov, prvič po samotnih tavanjih po dvorišču in poljih Olimja, v letu zavetja in poskusa pozabe, prvič po dolgem času je zares hodil, hodil z naporom, ki ga je bilo deležno vse telo do zadnjega vlakna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani