nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kakor so obležale majhne oči neke kmečke hiše, kjer so zdravili nemirne živali, kjer je bil vsako noč njen oče, samo tiste drobne lučke so še utripale sredi temnega pobočja. Vse drugo je bilo v temi, v koprenah dežja, v temnem pobočju, v temnem, predstvarnem času.
Podnevi so hodili zaviti in pokriti čez glave, splašeno so se ozirali k nebu, pošiljali so po zdravilce v Ljubljano, ki jih od nikoder ni bilo, prižigali so sveče, preklinjali so in zmeraj bolj jih je bilo strah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani