nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A vse to ni bilo nič, vsega tega je bil vajen z daljnega kontinenta, najhuje je bilo to, da po izgonu Družbe iz paragvajskih redukcij vse skupaj ni imelo več nobenega smisla, to je bilo najhuje, da se je Bog umaknil nekam pod daljno nebo, ki ga je gledal skozi raztrgano lizbonsko streho, ni ga bilo več blizu, kakor je bil blizu na tisti rdeči zemlji ob široki reki, v neskončnih gozdovih za njo, od tega ni bilo sna, ker je bil Bog naenkrat tako daleč. Od tega je bedel v Lizboni in tudi ko se je vrnil, je bedel v Olimju, kjer so ga za nekaj časa sprejeli pavlinci in je ležal na postelji v celici in gledalv strop in razumel: kdor izgubi spanje, nima kam pobegniti. Nespečni ni imel kam pobegniti, kajti človekova skrivnost je spanje, skrivnost življenja so sanje, sanje, ki jih je imel na onem koncu sveta, ko je sanjal o teh gozdovih tukaj, o cerkvicah njegove Kranjske in njihovih zlatih oltarjih, ko je sanjal indijanske sanje o velikih slapovih in gozdnih strahovih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani