nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Za hip si je zaželel, da bi most popustil pod težkimi havbicami cesarice in da bi skupaj s havbicami tja dol zgrmel tudi stotnik, zapomnil si je njegovo ime, za zmeraj si ga bo zapomnil. Kakor si je nekoč želel, da bi rdeča misijonska zemlja med dolgim deževjem potegnila v blato portugalske jezdece, da bi se tista zemlja pod angelskim ukazom razmaknila in jih pogoltnila, čeprav ne bi smel tako misliti, ne bi si smel tega želeti, zakaj njegovo edino orožje je molitev, je ljubezen, njegovo dejanje priprošnja, Ignacio, ki si v nebesih in veš, kaj so storili tvojim bratom, daj mi moč za odpuščanje, onim, ki sem si jih za zmeraj zapomnil, bandeirantom in temu bahatemu vojaku, temu ustežu in nasilniku, ki ga tudi ne bom pozabil. Zdaj se je umiril, pomislil je, da so in njegovi pravzaprav namenjeni daleč, zelo daleč, da jih je mogoče strah ali jim je vsaj tesno pri duši ob misli na neke neznane in daljne bojne, in morda so namenjeni, če tako hočejo ali ne, ne samo daleč, ampak tudi globoko,
namreč pod zemljo, pod rušo, pod travo tiste daljne bojne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani