nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vse kratke dneve in dolge noči je bil svet zagrnjen z blatno zaveso, z zaveso blatnega in nemirnega spanja v katerem se premikajo živali in v katerega je včasih bolj čofni kakor zazvenel zvon od Svetega Roka. Plenkal je v noč, ki je zemeljska, ki zmeraj pride iz zemlje, iz njenega drobovja, iz njene rasti, od koder rasejo sence. Sence na gozdnih obronkih, ki naj prej poženejo v dolžino, da so dolge, vse daljše, potem temne, vsetemnejše. Vas, obkrožena z gozdovi in nočjo, prelita s kopreno mokrote, ždeča, čakajoča, vas z nemirnimi ljudmi, ki jih ne more potolažiti po strehah bobneča in spet umikajoča se koprena dežja, z ljudmi, v katere se že nekaj noči zapored širi nemir živali, nemir njene črede.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani