nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Konjarji, ki trepljajo svoje konje po širokih zadnjicah in z biči udarjajo ob svoje škornje. In potem furmani delajo na cesti pred konji, prvega voza napravi z bičem tri velike, da ponoči ne bi hodili konjem pod noge kakšni nevidni hudirji ali vešče, da ne bi bilo nesreče, če bi čez cesto tekel ali črna mačka, napravijo tudi za zadnjim vozom, da se od tam ne bi priklatil kakšen hudoben stvor, in še za vsakim vozom posebej, za vsakim konjem in mulo, da jim ne bi škodile kakšne nemške nevidne coprnice, da se štrige ne bi priplazile od zadaj, vsi se priporočajo svetemu, pogledajo njegovo podobo na cerkvenem zidu, da ta dan ne bi umrli, priporočajo se temu dobremu svetemu, da bi jih varno vodil po poti in čez narasle reke ponesel, kakor je ponesel deteta Jezusa na podobi, ki jo imajo naslikano na mnogih farnih cerkvah, da jo lahko vsak dan pogledajo, zakaj tisti, ki je videl svetega, na dan, ko ga je videl, ne bo umrl, in to je že nekaj, zaradi česar se ga splača pogledati; priporočajo
se svetemu in vsak svojemu svetniku še posebej in velika romarska, procesija se premakne, gremo, gremo v Kelmorajn.
Premaknili so se na zemlji, z nogami, izruvali so korenine svojih nog in šli na pot, premaknili so se s kolesi svojih voz, s kopiti svojih konj; bili so na zemlji, v tej veliki katedrali, med oltarji hribov in okni neba, med cvetočimi polji in belimi gorami, z nogami na zemlji, s svojimi srci pa4visoko zgoraj, tam kjer so v sinjimodrini, med belimi otoki plavale velike prikazni, živali z dolgimi vratovi, zmaji, kjer se je skrivala babilonska, kakor da bi čakala, kdaj se bo lahko spustila dol med potujoče ljudi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani