nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In takrat, ko se je noč začela iztekati čez pobočje v dolino, ko je cerkvena okna obarval prvi jutranji, ko se je srebrna Mesečeva luč že zlivala z zlato Sončevo svetlobo, se je v prvem jutranjem sijanju razblinila tudi Zlata skrinja nad njihovimi glavami, prihajalo je jutro, v daljavi je zemlja zabobnela, tam so čeznjo zatopotali tisočeri parklji velike črede.
Nekaj dni in noči je bila vas in vsa dežela okrog nje potopljena v mokroto in temo. Vse kratke dneve in dolge noči je bil svet zagrnjen z blatno zaveso, z zaveso blatnega in nemirnega spanja v katerem se premikajo živali in v katerega je včasih bolj čofni kakor zazvenel zvon od Svetega Roka. Plenkal je v noč, ki je zemeljska, ki zmeraj pride iz zemlje, iz njenega drobovja, iz njene rasti, od koder rasejo sence.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani