nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
? jaz sem, zdaj se poznava.
Ni znano, kako si je to reč predstavljala, a tako zanesljivo ne, da bo naenkrat stala s svojo torbo med množico ljudi, kmetov s širokimi klobuki in visokimi škornji, vsiljivih beračev, meščanov v žametu, tistih, ki so od blizu poznali revščino, in onih, ki so živeli v preobilju, suhotnih grint in rdečih debelih obrazov, vse to je bilo tukaj, človeško zdravje in bolezen, vozovi, klici, smrad po konjskih iztrebkih in mesu, ki se je cmarilo v kotlih, sredi vse te množice se je znašla, črede, trume teles, ki se je premikala sem in tja, gazila po blatu, se spravljala na vozove, ni znano, kako si je to reč, to potovanje k Zlati skrinji predstavljala, vsekakor manj blatno in z manj smradu, a kakor vse hčere, ki ne poslušajo svaril svojih očetov, bo morala na svoji koži izkusiti, kaj je slabo vreme in človeški ter živalski smrad, nepreklicno odločena, da gre naprej, čeprav ne ve, kam jo naenkrat vodi življenje, iz tega blata proti lepoti, ki sije v
daljavi iz mesta s čudežnim imenom: Kelmorajn. Znano je, kaj bi ji rekla sestra: sama si si iskala; znano je, kaj bi rekel brat: ti zmeraj hočeš vse po svoje; in oče: vrni se,, veš, kaj bi rekla, še je čas, vrni se.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani