nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
5 je šla svojo pot, in šla bi tudi, ko njenemu očetu visoka bukev ne bi tega sporočila, ni hotela, da jo oče odpelje do prvega zbirališča blizu Loke, sama bo šla, romanje se začenja ta trenutek, od Dobrave pa do Kelmorajna in Aachna, čez visoke gore in daleč na, pravzaprav proti sončnemu zahodu, k neki široki reki in skozi velika mesta nemških dežel, k Zlati skrinji Treh modrih, kjer se vse razreši, čisto vse, kjer se vse odpusti, vse pozabi, kjer se lesketajo zlate kupole, kjer ostane samo še lepota spomina, brez grenkobe, brez strahu za prihodnost, brez samote.
Vso noč je polnila in praznila potovalno torbo, kaj naj sploh vzame človek na takšno pot? In tudi spala ni kaj dosti, kajti oče je izginil, najbrž k sestri v Ljubljano, še je upal, da jo bo prepričal, prejšnji dan je ves popoldan mrk hodil okrog hiše, potem je videla, da vprega konje, tekla je dol, da bi ga zaustavila, niti pogledal je ni, zamahnil je z bičem in pognal koleselj s tako močjo, da je
moral hlapec, ki je držal konje, odskočiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani