nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Proti jutru, svitalo se je, ko je s težavo zapregel konje, drugi dan čakali nanj v furmanskih hlevih, šel je še po Liso, ki je bila privezana k vratom škofijske palače in je od tam niso odstranili samo zato, ker je bil velik dobrotnik te hiše, privezal je Liso za voz in vse skupaj, težak od vina in težke odločitve, pognal proti Dobravi, na sredi poti je zaspal, a dobri haflingerji so sami našli pot na domače dvorišče. Tam so začudeni hlapci, ki nikoli niso videli takega, med drugimi jutranjimi opravili še sneli gospodarja z voza in prestrašeno poslušali njegovo jezno momljanje o Laudonu, njegovem generalu, o in škofih, ki so jih zažigali pred, tri tisoč ljubljanskih in vseh drugih škofov na grmadi, ki se jo je videlo do in do Prage. In ko se je sredi dopoldneva prebudil, se je z grozo spomnil, da se maločesa spomni, tudi svoje težke odločitve ne, ni česar, razen nekega svetopisemskega preroka, ki je navede toliko številk o nastanku sveta in vsem drugem, spomnil pa se je še
hujše stvari, da bo namreč danes nepreklicno odšla in da nič več ne more storiti zoper to.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani