nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In v gostilni je odmevalo od zdravic in vzklikov tja pod okna škofije, pod baldahin z angeli, pod škofovska nebesa. Nazdravili so, generalu Laudonu, ki bo korakal na Šlezijo! na Šlezijo!, veliko in bogato deželo, ki pripada naši cesarici, stotniku, ki je v Dunajskem Novem mestu študiral hidravliko in geometrijo, da bo lahko raztreščil pruske betice, Pruskemu, ki je zemlje tat, njemu niso nazdravili, pač pa očaku, ki je videl toliko stvari in dežel, tudi, ki bo pustil posestvo in potoval v Kelmorajn, celo tistemu samotnemu možu, ki sedi v kotu in za katerega pravijo, da je bil misijonar med Indijanci, celo njemu, samo knezoškofu ljubljanskemu ne, temu ne, je rekel, njemu ne, ni me hotel sprejeti, dal sem les in vprego in ni me hotel sprejeti.
Proti jutru, svitalo se je, ko je s težavo zapregel konje, drugi dan čakali nanj v furmanskih hlevih, šel je še po Liso, ki je bila privezana k vratom škofijske palače in je od tam niso odstranili samo zato, ker je bil velik dobrotnik
te hiše, privezal je Liso za voz in vse skupaj, težak od vina in težke odločitve, pognal proti Dobravi, na sredi poti je zaspal, a dobri haflingerji so sami našli pot na domače dvorišče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani