nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Moral je biti dolgo na svetu, njegovo znanje ni bilo od muh, če je vedel, kar je strmečim poslušalcem glasno razložil, oča s Ptuja, da je prav v tem letu minilo pet tisoč sedemstopetinpetdeset let, kar je Bog svet ustvaril, štiri tisoč in sto let od vesoljnega potopa, tisoč tristošestdeset let, kar je bilo rimsko carstvo razdeljeno, štiristotrinajst let, odkar uporabljamo smodnik, in tristopetnajst let, odkar delajo bukve; dvestooseminštirideset let je od takrat, ko je začel vero prenarejati, in stoštirideset let, odkar so prinesli kavo v Evropo, petnajst let je, kar vlada našim deželam habsburško lotarinška hiša, njena presvetla cesarica,! In v gostilni je odmevalo od zdravic in vzklikov tja pod okna škofije, pod baldahin z angeli, pod škofovska nebesa. Nazdravili so, generalu Laudonu, ki bo korakal na Šlezijo! na Šlezijo!, veliko in bogato deželo, ki pripada naši cesarici, stotniku, ki je v Dunajskem Novem mestu študiral hidravliko in geometrijo, da bo lahko raztreščil pruske
betice, Pruskemu, ki je zemlje tat, njemu niso nazdravili, pač pa očaku, ki je videl toliko stvari in dežel, tudi, ki bo pustil posestvo in potoval v Kelmorajn, celo tistemu samotnemu možu, ki sedi v kotu in za katerega pravijo, da je bil misijonar med Indijanci, celo njemu, samo knezoškofu ljubljanskemu ne, temu ne, je rekel, njemu ne, ni me hotel sprejeti, dal sem les in vprego in ni me hotel sprejeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani