nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vedel je, da je prišla zaradi njega, enkrat je morala priti, še enkrat je morala z njim skozi daljno rdečo sanjsko pokrajino pod slapovi, skozi pokrajino, o kateri ji je pripovedoval, ko sta ležala pod zvezdnatim nebom, tudi skozi resnično pokrajino, skozi katero sta resnično potovala, peš in na muli, ki je ostala z njima po povodnji, neko davno pomlad med telohom in trobenticami, vedel je tudi to, da se tudi ona prav zdaj natančnotega spominja, česa drugega pa se naj? Deklica z jasnimi očmi ga je spomnila na malo Tereso, čeprav se je ni hotel spominjati, ker v njem ni bilo prostora za noben spomin več, a ko bi bil bolj zbran, kot je mogel biti, bi lahko videl na obrazu deklice, ki je stegovala roke k črni figuri Afrike, nekam znane poteze mladega novica, sina turjaškega podložnika iz Zapotoka, onega, ki se ga ni več spominjal, ker mu je bilo zapovedano, da ga mora pozabiti, ker je tudi sam tako hotel: pozabiti na vse. Samo srce, ki je tolklo tam v
temi, mu je hotelo dopovedati, da mu je ta ženska blizu, da mu je bila blizu, bliže od vsega na svetu, bliže kot Ksaverij in Družba, bliže, kot je kdaj mogel biti sam sebi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani