nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Lepa je bila, vsaj tako se mu je zdelo, čeprav je bil v resnici njen obraz trd in utrujen, tudi malce starikav, čeprav ni bilo nikjer njenih temnorjavih, dolgih, zdravih, bleščečih las, lasje so bili skriti pod ruto, a slutil jih je, njihovo lepoto, ah, veliko let je minilo, koliko? deset? ali več? A ko je iz teme gledal njen od sončnega pramena obžarjeni obraz, je bila lepa, ah, kakor sveta, tako se zgodi, kadar človeka obžari slutnja nekdanje ljubezni. Vedel je, da je prišla zaradi njega, enkrat je morala priti, še enkrat je morala z njim skozi daljno rdečo sanjsko pokrajino pod slapovi, skozi pokrajino, o kateri ji je pripovedoval, ko sta ležala pod zvezdnatim nebom, tudi skozi resnično pokrajino, skozi katero sta resnično potovala, peš in na muli, ki je ostala z njima po povodnji, neko davno pomlad med telohom in trobenticami, vedel je tudi to, da se tudi ona prav zdaj natančnotega spominja, česa drugega pa se naj?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani