nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mislil je na mladega novica, na jezuitarčka z mozolji, ki je že takrat prisilil svoje misli, da se niso vzpele čez hribe za mestom, da se niso spustile v turjaške soteske in tam srečale očeta, ki je imel prav take roke, modrikaste od mraza, od skubljenja lubja in vlačenja debel iz zimskega gozda, takrat je vedel, kar se mu je zdaj po vseh potovanjih in preizkušnjah potrdilo: kar je počel tisti človek, ki je bil nekoč njegov oče, ni imelo nobenega smisla, kar je počel sam, je bila vzgoja srca in vzgoja volje, ki bo služila visokemu namenu, ki služi, še zmeraj, četudi s krpo na mrzlih tleh. Neko jutro ga je obšla čudna želja, da bi legel tja v menzo poleg svetnika, da bi videl, ali je res, kar je takrat mislil novic: lahko je njemu takole ležati. Samo velikost Ksaverijevega kipa mu je preprečila, da tega ni storil, tam notri res ni bilo dovolj prostora za oba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani