nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Hotel je biti tak eremit, ki so ga poleti ob vesperah slišali pastirji na gorskih pašnikih globoko pod pečino in so ga gledale samo koze, ki so se navadile na blago večerno zvončkljanje in mulile redke šope ostre gorske trave krog njegove celice, ki si je pozimi z vrvico privezal na nogo zvonec, na palec, ki je bil edini del telesa, ki je molel iz kosmatih kož, s katerimi je bil čez in čez prekrit, da je lahko zvonil v božjo slavo. Tudi jaz, je govoril, tudi jaz sem zimski gozd v novembru, reka ponikalna, slepec, ki išče pot do vsega, tudi jaz vem, da je zemljepis ptičji let, tudi moj jezik je prepad jezika, nemi jezik spominjanja. Počasi je bilo tudi spominjanja vse manj, njegova sobaje bila gorska votlina, prostor sveta je bila kapela svetega Ksaverija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani