nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tako se neko jutro neka druga v spremstvu znajde na Dobravi, sredi pogledov, ki luknjajo njen obli trebuh, znajde se pred očetom, ki sedi pod HISHNIM SHEGNOM, in naenkrat se ji ulijejo solze, končno se ji ulije zadrževan potok solz po obrazu, a ne zaradi očeta, ki ima odsoten in nekoliko zmeden pogled, odkar mu je tista bukova veja, visoko znamenje, priletela na glavo, solze se ji ulijejo, ko ji povejo, da je umrl, stari pes, dolgo jo je čakal, pogosto je ležal pred vrati njene sobe, potem je umrl od starosti in najbrž tudi od žalosti. Vedela je, da tudi od žalosti, psi so žalostni, take oči imajo, vdane in otožne, še bolj so žalostni kakor ljudje, a kar je najhuje, nikoli ga ne bo videla, tudi v nebesih ne, psi ne pridejo v nebesa, tja, kjer je njena mama, ne pridejo tja, pa čeprav misli, da imajo dušo, kdor pogleda v pasje oči, tega ne more spregledati.
50 Pater kronist ljubljanskega jezuitskega kolegija je junija tisoč sedemsto enainšestdesetega
zapisal: »Iz Gradca je prišel med nas, naš močno preizkušani brat.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani