nova beseda iz Slovenije

Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:

Horribile flagellum še enkrat zapoje po hrbtu ubogega človeka, preden Drugemu Judu uspejo iztrgati konjsko gajžlo iz rok, Drugi iz vasi je začuden: kaj pa je? govori z rdečimi očmi, ki ne razumejo, kaj se naenkrat dogaja: a sem ga preveč? nemirna množica, ki ne ve več, ali hoče to stvar zaustaviti ali pri njej sodelovati, v svojem kričanju in prerivanju prevrne lestev, kelih se zakotrlja po tlaku med nogami črede, petelin, ki bi moral trikrat zapeti, prestrašeno frfota in se zaletava pod oboke, parklji topotajo po mestnem tlaku, zvon spet udari, jeruzalemski zvoniki se majejo, se stiska ob steni, zadržuje solze, sredi te naenkrat zdivjane množice, tega morja, ki sem in tja, kliče na pomoč iz Aleksandrije in ono iz Siene, kliče mamo, jagnje božje, naj ji obvarje dete, vidi, kako se majejo zvoniki, vidi v nebesih sedeti stare kranjske svetnikePrimoža in, Roka in, sedijo med angeli na oblakih, vznemirjeno se pomenkujejo in zmajujejo z glavami, ko gledajo svojo zdivjano čredo, ki je spet enkrat pripravljena udariti in zabosti, bičati in križati, naenkrat ob sebi začuti roko, ki jo čvrsto prime in vleče v stransko ulico,, reče, si videla Zlato skrinjo? jaz sem jo videla; ne govori, reče, teci raje, tečeta proti mestnim vratom, čez most, zunaj med nizkimi kočami si oddihujeta, kakšni podivjani ljudje so tu doma, reče, spravila te bom na Dobravo.

Tako se neko jutro neka druga v spremstvu znajde na Dobravi, sredi pogledov, ki luknjajo njen obli trebuh, znajde se pred očetom, ki sedi pod HISHNIM SHEGNOM, in naenkrat se ji ulijejo solze, končno se ji ulije zadrževan potok solz po obrazu, a ne zaradi očeta, ki ima odsoten in nekoliko zmeden pogled, odkar mu je tista bukova veja, visoko znamenje, priletela na glavo, solze se ji ulijejo, ko ji povejo, da je umrl, stari pes, dolgo jo je čakal, pogosto je ležal pred vrati njene sobe, potem je umrl od starosti in najbrž tudi od žalosti. Vedela je, da tudi od žalosti, psi so žalostni, take oči imajo, vdane in otožne, še bolj so žalostni kakor ljudje, a kar je najhuje, nikoli ga ne bo videla, tudi v nebesih ne, psi ne pridejo v nebesa, tja, kjer je njena mama, ne pridejo tja, pa čeprav misli, da imajo dušo, kdor pogleda v pasje oči, tega ne more spregledati.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA