nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tišino pretrgajo piskači in bobnarji, ministranti nesejo križ in bandero, za njimi jezdi na belem konju smrt.
, Poljančeva hči, stoji pod oboki ulice v domačem mestu in gleda dobro znani prizor, ni je strah te bele prikazni, kdor ima v sebi življenje, se njene kose ne boji, ima s seboj življenje, od daleč ga je prinesla, še zmeraj ga nosi v sebi, v oblem trebuhu, pred katerim drži roke, da bi ga obvarovala pred množico, tam spi življenje, včasih malo pobrca.
Za smrtjo možje in fantje nosijo oder z živo sliko, na njem sta in, odeta sta v ovčje kože, odrte na gorskih pašnikih nad mestom, se zdrzne, obraz te ženske s pšeničnimi lasmi od nekod pozna, matibožja, reče, kaj ni to? vrnila se je, maha z rokami in kliče iz gneče, da bi jo videla, je, ne pozna, zdi se ji, da jo z odra pogleda, vendar ostane njen obraz nepremičen, ostane obraz, koliko bi ti imela povedati,, kaj vse se je zgodilo,! bi se zjokala, ko bi se imela s kom, ko bi bila tukaj, ob njej, ne pa tam gori
na odru, ljudje potihnejo, hudič pleše okrog in, z mečem spregovori:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani