nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Dolgo čaka, da bo prišel, nekaj ti moram povedati, kdaj je že nazadnje čakala nanj? Ko je ura pozna in so na predmestni ulici koraki mimoidočih vse redkejši, se spusti po stopnicah v jedilnico, tam ni nikogar, krčmar v poltemi zlaga stole, se vrne v prazno sobo, zdaj soba ne bi smela biti prazna, bi moral biti tukaj, nekaj ti moram povedati, a ni tukaj, ker je soba zmeraj hladna in prazna, tudi kadar je v njej, hodi pod razsvetljenimi okni jezuitskega konvikta v Marzellenstrasse. vzame debel volnen pled, ogrne se in teče po stopnicah, odpre vrata na ulico, na Marzellenstrasse potrka na vrata, dolgo čaka, teče po ulici, vrata konvikta se odprejo, govori s človekom v talarju in odide v notranjost, tava po ulicah, pritisne na kljuko vrat cerkve Marijinega vnebovzetja, vrata so zaprta, mestni stražnik nekaj zakliče za senco, ki se odmakne od cerkvenih vrat, gre proti katedrali, kjer žari v temi Zlata skrinja, gre po Marzellenstrasse mimo vrat, skozi katera je vstopil, spotika
se čez gradbišče, v čuvajevi baraki žari majhen ogenj, pred očmi se ji zamaje zvonik, to ni privid, zvonik je nagnjen, poševno visi nad i mestom, zaustavljen sredi gradnje. tipa po steni, tam so majhna vrata, ta vrata popustijo, ta vrata se čudežno odprejo, za hip obstane: ali naj si ukrade blagoslov Treh modrih?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani