nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Omizje je utihnilo, najprej so zgroženo gledali, potem je nekdo vstal, ni videla kdo, neki moški, in jezno vrgel nož po mizi v tisto bljuvanje in med pladnje, odrinil je stol in odšel ven. Tudi ona je vstala, zdaj ji je le uspelo, vstala je in z rokami čez obraz, z rokami pred usti stekla ven, na zrak, na dvorišču je še enkrat bruhala, je prišel za njo, ne, je zamahnila z roko, sama hoče biti, prijel jo je za ramo, po dolgem času se je dotaknil njenega telesa, zdrznila se je in se odmaknila, zasikala je, kakor da bi bil čuvaj, ki jo vabi v barako, proč, gadja zalega... Šla je gor in se vrgla na posteljo, vstala in hodila sem in tja po sobi, slutila je, vedela je, kaj to pomeni, že nekaj časa je slutila, z obema rokama se je prijela za trebuh, potipala si je prsi, kosi ledu okrog srca so se začeli tajati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani