nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pljusnilo je čez njeno roko, v krožnik in po mizi, najprej nekaj rumenega, potem koščki mesa in zelenjave, ki ju je že zaužila, nekaj črnega, vino, ki je ležalo v želodcu, vse skupaj je pljusnilo po njej in po mizi in po obleki suknarjeve gospe, ki je sedela poleg nje, in obšla jo je čista groza nad seboj in nad tem, kar se je pravkar zgodilo in česar nikoli v življenju ne bo mogla popraviti. Omizje je utihnilo, najprej so zgroženo gledali, potem je nekdo vstal, ni videla kdo, neki moški, in jezno vrgel nož po mizi v tisto bljuvanje in med pladnje, odrinil je stol in odšel ven. Tudi ona je vstala, zdaj ji je le uspelo, vstala je in z rokami čez obraz, z rokami pred usti stekla ven, na zrak, na dvorišču je še enkrat bruhala, je prišel za njo, ne, je zamahnila z roko, sama hoče biti, prijel jo je za ramo, po dolgem času se je dotaknil njenega telesa, zdrznila se je in se odmaknila, zasikala je, kakor da bi bil čuvaj, ki jo vabi v barako, proč, gadja zalega...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani