nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsak dan je hodil po Marzellenstrasse in gledal v vrata, ki so se odpirala in zapirala za profesi, sholastiki, koadjutorji in novici, ki so hodili skoznja, prepoznal je prefekta po hoji in načinu, kako je govoril z nekim nerodnim mladim, takšnim, kot je bil nekoč sam, sin turjaškega podložnika. V Marzellenstrasse je bil jezuitski konvikt, mogočna zgradba je bila z vso svojo strogostjo, z dolgimi in zloščenimi hodniki, ki jih je slutil za njenim negibnim pročeljem, z avditorijem in refektorijem, s spalnicami in štirikotnim dvoriščem, ki je tudi moralo biti nekje za temi zidovi, dvoriščem, na katerem so se v odmorih izmenjavale učenosti in šale mladih ljudi, resni pomenki profesov; z vso strogostjo, ki so se je drugi ljudje bali, ker niso poznali njenih preprostih skrivnosti, je bila videti ta zgradba vsak dan bolj podobna pribežališču, varnemu zavetju, v njej je bilo bratstvo, prijateljstvo, očetovstvo in sinovstvo, vse, kar je zavrgel in skušal pozabiti, tam notri je bila doma
skupnost in enotnost vseh udov Družbe, mistična enotnost, ljubezen, ki je sposobna sprejemati in dajati, sprejeti kesanje in odpuščati grehe, zagrniti nesrečno in tavajočo dušo s plaščem vseobsegajoče edinosti, takšne, ki je ljubezen med moškim in žensko nikoli ni sposobna.
Zvečer sta molče sedela v jedilnici Pri grozdu, pri mizi je bilo tudi nekaj trgovcev, konjski mešetar, suknar iz Bonna, z njim sta bili žena in hči, navada je bila, da so gostje jedli za skupno veliko mizo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani