nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi s ni bilo nikogar več, vsak dan je bil dlje časa zdoma, če se sme reči dom tisti hladni sobi nad gostilniško jedilnico, sobi, kjer je čez dan zevala praznost nepostlane in neogrete postelje, zvečer pa je tam kraljeval Katarinin hlad in molk; ni setrudil, da bi z besedo ali dotikom ogrel ta prostor, ni ji mogel pomagati, krvavi ženin, kako, ko pa še sebi ni mogel. Vsak dan je hodil po Marzellenstrasse in gledal v vrata, ki so se odpirala in zapirala za profesi, sholastiki, koadjutorji in novici, ki so hodili skoznja, prepoznal je prefekta po hoji in načinu, kako je govoril z nekim nerodnim mladim, takšnim, kot je bil nekoč sam, sin turjaškega podložnika. V Marzellenstrasse je bil jezuitski konvikt, mogočna zgradba je bila z vso svojo strogostjo, z dolgimi in zloščenimi hodniki, ki jih je slutil za njenim negibnim pročeljem, z avditorijem in refektorijem, s spalnicami in štirikotnim dvoriščem, ki je tudi moralo biti nekje za temi zidovi, dvoriščem, na katerem so se v
odmorih izmenjavale učenosti in šale mladih ljudi, resni pomenki profesov; z vso strogostjo, ki so se je drugi ljudje bali, ker niso poznali njenih preprostih skrivnosti, je bila videti ta zgradba vsak dan bolj podobna pribežališču, varnemu zavetju, v njej je bilo bratstvo, prijateljstvo, očetovstvo in sinovstvo, vse, kar je zavrgel in skušal pozabiti, tam notri je bila doma skupnost in enotnost vseh udov Družbe, mistična enotnost, ljubezen, ki je sposobna sprejemati in dajati, sprejeti kesanje in odpuščati grehe, zagrniti nesrečno in tavajočo dušo s plaščem vseobsegajoče edinosti, takšne, ki je ljubezen med moškim in žensko nikoli ni sposobna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani