nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Da, to hoče reči, ali si ni tudi Egiptovska plačevala poti v Sveto deželo tako, da je dajala mornarjem, moški pokaže z rokami in pomiga z boki, tako... Ker ne odgovori, oni misli, da je dogovor sklenjen, in stegne roko, da bi jo prijel za ramo, a v hipu, ko se je dotakne, iz njenih usten in nosnic zasika kakor iz žrela kače, zmaja, čuvaj odmakne roko in odskoči pred gadjim ugrizom, nanj se vsuje ploha vojaških vindiševskih psovk, da se začne zadenjski umikati pred to furijasto prikaznijo, pade čez kup peska, posejanega s pasjimi iztrebki... Nihče se me ne bo več dotikal, govori predse, ko se vrača v hladno sobo, tudi on ne, ki jo čaka tam, temen in zagledan vase, v svoje odprto brezno; tudi spovedala se ne bom, dokler ne vidim Skrinje... sajzdaj začenja dvomiti, ali sploh obstaja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani