nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Izdani so bili ukazi za najnatančnejše izvrševanje odredbe, vsakega ogrskega romarja pa, ki bi kljub prepovediprestopil deželne meje, naj takoj zadržijo, izprašajo in odpravijo proč... odredba se bo razglasila s prižnic in izobesila na javnih mestih... mimo črk tega razglasa hodita vsak dan, vsak dan z otopelo gotovostjo, da mu bo prav ta dan stražnik položil roko na ramo, sleherni dan z upanjem, da se bodo odprla vrata svetišča in bo tam v temi, obžarjeni z barvastimi okni, ugledala njeno skrivnostno svetlikanje; vsak dan hodi po tistem gradbišču in vprašuje čuvaja v baraki, kdaj se bodo vrata odprla, ali za? Čuvaj polomljenih vozov in vegastih zidarskih odrov, kupov kamenja in peska, vrečevine, ki v vetru, cvilečih tramov in nihajočih škripcev, ta ve, da je romarka, nič drugega ne more biti, a ne bo je prijavil, odredba je bila namenjena množicam razgrajačev, ne ubogi ženski, reče, ki sta jo vera in upanje potegnila na daljno pot, a pomagati ji ne more, sam ne ve, reče, kje je
skrinja spravljena, morda globoko v kleti? Ženska je videti utrujena, premražena in neprespana, a vseeno je ženska, še zmeraj mlada, pomigne ji, naj pride v barako, lahko se bo pogrela, njegove oči se svetijo, morda najdeta kakšno rešitev, pozna nekoga, ki vsak dan hodi v cerkev...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani