nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V mesto sta prišla kakor tihotapca, kakor splašeni senci, ki ju v nočeh prebuja grgrajoča vreča mesa, grgrajoča duša iz odprtega brezna, ponoči se ne dotikata, vsak izmed njiju gleda v svoje brezno, hladno jima je in spanec jima beži z oči: groza, jama in zanka so pred teboj, prebivalec zemlje. Drug drugemu sta živa priča neke noči, ki bi jo oba rada pozabila, ko bi jo mogla pozabiti, a ni mogoče, ni mogoče pozabiti tiholazniškega in zavratnega vlačenja težkega mesa, zavitega v ribiške mreže, zavitega v vrečevino, ravna, kakor da bi vse to že zdavnaj premislil, truplo obloži s kamni, zvrne ga v čoln in odvesla daleč na jezero... ko se vrne, se za hribi, na postelji leži, brada ji drgeta od mraza, ki je ne bo več zapustil, zdaj jo zebe tako močno, da je ne bo mogel več pogreti, tudi če bo zunaj pomladna mesečna noč, posuta z zvezdami, pod katerimi sta ležala neko davno pomlad... pobira posteljnino, pomiva po tleh pod posteljo najde še samokres s srebrnim ročajem; podvezice, trakove,
širok klobuk z nojevim peresom, vse, kar je ostalo za telesom, ki leži na dnu Starnberškega jezera blizu Tutzinga, vse, kar ostane za pavom, ki se je nekoč šopiril na Dobravi, pade v jamo za hišo, tja, kamor so vse poletje metali ribje glave, vsakršnosmrdečo nesnago, ki je ne bo nihče odkopaval, zjutraj s kratkimi stavki razloži ribiškemu čuvaju, da je stotnik ponoči odpotoval k svoji artilerijski enoti, Bogu, reče čuvaj, Bog z vama, doda, ko odhajata, ja, Bog z nama, misli, Bog nama pomagaj, ne reče nič, brada ji drgeta, čeprav je poletje, ji boleči mraz sega do srca, tako ji je hladno, kakor da so se tudi njej, kakor so se, za vselej zaprla vrata večnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani