nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ni krivo žganje, kriv je nož, ki ga vidi zapičenega v mizo, to je tisti nož, ki je že bil nekoč pri Svetem Roku zasajen v mizo, romarski vojvoda ga je bil tisto noč zasadil tja med kozarce z žganjem, da je njegov ročaj nevarno vztrepetaval v svetlobi oljenke, da je njegova senca šinila med lužicami in se zarezala v splašene duše pijanih kmetov, naj potegne, kdor je fajk, stara navada, preizkus za korajžo slovenskih pijanih kmetov: naj potegne, kdor si upa... tista senca noža je takrat trepetala na steni pod počrneli strop, ki jih je varoval sredi votline noči, sredi pobočja v vsemirski votlini teme, skozi katero so se spreletavali demoni insedali na strehe vasi, se dvigovali skozi gosto kopreno dežja k zvoniku pri Svetem Roku in se od tam v strmem letu, splašeni od bronastih udarcev zvona, od posvečenega drhtenja zraka in dežja v strmem letu mokri spuščali nazaj dol, v gozd, v svinjake, na strehe vasi... in zdaj trepeta ročaj noža, s konico zapičenega v les, zapičenega v
nosni, med zenice Poljančevih oči, ali ga naj izdre? Ne bo ga izdrl, nikomur ga ne bo sunil proti obrazu ali v prsi, en nož, en prerezan vrat je bil v tej zgodbi čisto dovolj, nož, ki ga vidi, je še zmeraj oni od Svetega Roka, od noči, ko so iz razpoke med zemljo in nebom prileteli hudiči nad gornje pokrajine, čas se je zaustavil, ročaj še zmeraj trepeta, se sesede, nizek strop se podre na njegovo glavo, v glavi je omotica, zunaj je noč, noč pri Svetem Roku, tista noč, ko se romarji odpravljajo za Zlato skrinjo, ki plava nad njihovimi glavami, vsi jo vidijo tisto noč, vsi, ki so pri in se odpravljajo v Kelmorajn, na nebeško ladjo.
48 Kelmorajn pa ni ladja na nebu, ni skrinja med oblaki, ni azurno nebo nad njimi, ki čaka, da te sprejme s sijočimi žarki, ni plaz lepote, ki odpre dušo in oblije srce.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani