nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potegnil je sabljo iz nožnice, oni je zastokal, hotel se je prebuditi, čutil je, da je nekdo v prostoru, da bi moral nekaj reči, se raskavo zasmejati, hripavo nekaj ukazati, a spanec je bil globok, še zamukati kakor v grdih sanjah ne bi mogel, še zameketati ne, spanec je bil globok kakor večnost. mu je s kolenom pritisnil glavo ob blazino, čutil je, kako je počila tenka opna kože in mu s krvjo namočila nogo, zdaj se je prebudil, skušal se je dvigniti, a ostrica dobro nabrušene sablje je že zarezala v njegov vrat, kakor je en sam gib presekal tenek vrat male Terese, temu bandeirantu, portugalskemu vojaku, ki je to storil kar med ježo, kar na konjskem hrbtu, in malo Tereso odvrgel kakor mrhovino, kot cunjo, temu je zdaj iz luknje v vratu grgrala kri, stegnil je roke in ga prijel za suknjič, a takoj za tem so mu roke omahnile, oči osteklenele, niti gratias ni mogel reči, kakor je rekla mala Teresa.
47 Prve kelmorajnske romarje, ki so se vračali z daljne božje
poti, so pozno jeseni leta šestinpetdeset videli pri Ratečah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani