nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Za njim pride senca: spala sem, a moje srce je bedelo, glas mojega ljubega, ki trka; počasi se spušča, sede k njemu, ovija ga z rokami, pijeta vino, sladko in grenko, ga omotično poljublja, poljublja naj me s poljubi svojih ust, saj je njena ljubezen opojnejša od vina,vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi; slekla si bom obleko, moj ljubi je žareč in rdeč, šepetaj mi,, zadnjo noč na bregu tega jezera, dvigni mi krilo, šepni mi besedo, ki je nikoli ne izgovoriš, nizko, opolzko, vdala se ti bom, kakor boš hotel, od zadaj me daj, kakor psico... dvigni mi krilo s sabljo, oficir, žrebec, brez moči bom pred teboj, razmakni mi noge, porini mi ga... se zdrzne: kaj govoriš,? nebo se zamaje, temna gladina jezera se dviguje do gora, samo besedo je še potrebovala njegova bolečina, ki je neizprosno kljuvala v prsih, samo še te besede, vsaka je pičila kakor kača in zlila vanj gadji strup, se zdrzne, ploskev jezera se zamaje, sune jo od sebe, žensko: kaj govori,, s kom misli, da govori?
vino govori iz nje, strup je v tem vinu, kaj govoriš? reče, s kom govoriš?
Gladina vina v vrču, gladina jezera se maje, tla pod nogami se majejo, kakor se je mladeniču majala ulica pod nogami tam pri Šentpetru v Ljubljani, kjer so imeli gospodje tisto žensko, čudno lepo; v jutru, ko je šel mimo cerkve svetega in hodil po praznih ulicah, mu je skušnjavec nastavil prizor, ki mu je segel v prsi in drob, v spol, gospodje so mu prišli naproti po prekrokani, po blodni noči, z njimi je bila ženska, blodna ženska s čudno odsotnim, na vse pripravljenim pogledom, prizor, ki je novica, mladega fanta, povsem zmedel, ženska se je odsotno smehljala, bolno privlačen prizor, prizor, ki ga je nastavil skušnjavec: pridruži se jim, jo, pripravljena je na vse; hočeš? je rekla, eden od gospodov jo je božal po prsih, ko je gledala: hočeš? reci, če hočeš, z razbijajočim srcem je tekel v konvikt, jezuitar! je odmevalo za njim, boji se ženske!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani