nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
zatava v tej noči iz hiše k jezerskemu bregu, z vrčem vina, natoči si, pije, jezerska gladina se temno, včasih jo obsije meščeva svetloba izza oblakov, ki se naglo premikajo po nebu... Za njim pride senca: spala sem, a moje srce je bedelo, glas mojega ljubega, ki trka; počasi se spušča, sede k njemu, ovija ga z rokami, pijeta vino, sladko in grenko, ga omotično poljublja, poljublja naj me s poljubi svojih ust, saj je njena ljubezen opojnejša od vina,vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi; slekla si bom obleko, moj ljubi je žareč in rdeč, šepetaj mi,, zadnjo noč na bregu tega jezera, dvigni mi krilo, šepni mi besedo, ki je nikoli ne izgovoriš, nizko, opolzko, vdala se ti bom, kakor boš hotel, od zadaj me daj, kakor psico... dvigni mi krilo s sabljo, oficir, žrebec, brez moči bom pred teboj, razmakni mi noge, porini mi ga... se zdrzne: kaj govoriš,? nebo se zamaje, temna gladina jezera se dviguje do gora, samo besedo je še potrebovala njegova bolečina, ki je neizprosno
kljuvala v prsih, samo še te besede, vsaka je pičila kakor kača in zlila vanj gadji strup, se zdrzne, ploskev jezera se zamaje, sune jo od sebe, žensko: kaj govori,, s kom misli, da govori? vino govori iz nje, strup je v tem vinu, kaj govoriš? reče, s kom govoriš?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani