nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ta ženska, govori v sebi, medtem ko srka zdravilno žganje, v katero so namočeni baldrijan, in mnoge druge Katarinine trave, dobre trave so to,, nežna je tvoja roka, poznam tvoje telo, za menoj si šla skozi surova vojaška taborišča, mnoge noči si ležala z menoj, spet boš, ko odide ta far, ta farčič, ta molčeči potuhnjeni človek, na nekem cestnem razpotju se ga bom znebil, in šla boš z menoj, še zmeraj me občuduješ, klobuk si dam čez obraz, čisto navzdol, na dvor boš šla,, ne moreš me pustiti, zdaj bi me zapustila, ko bi me mogla, a ne moreš, čakala si name, povedala si, jaz sem, nečak barona, oni z Dobrave, ta, ki je preizkušen v blesku eksplozij, črnega vranca je raztrgala karteča pod mojim telesom, spet bom jezdil, spet ti bom dvignil krilo, priznati si mora, ženska, da malo grobosti potrebuje, tudi če namerava postati dvorna dama, polkovnikova ženska, to boš, ko se znebiva farja, žena polkovnika, regiment bo vzkliknil “” in tudi bo spregovorila s teboj stavek ali dva... Slepim
samega sebe, govori, sem, ki sem, slepim se, mordame slepi moj, morda sluh, hrepenenje srca je hrepenenje iz božjega navdiha in v božjem navdihu njena navzočnost, obdan sem z njo kakor z obzidjem, z njo, ki sedi tam na vozu, ko se v svežem jutru peljeva ob jezeru, kolena ima pokrita z žimnato plahto, kolena ima tudi na beli platneni rjuhi in jaz na njej z njo, in daleč je od tega strašnega človeka, tega hudiča, čigar navzočnost moram prenašati samo zato, ker je ubog, ker je nemočen, in ona je poleg njega v tančici svetlobe, ki se steka spod neba, samo besedo rečem in spet me bo poljubljala, moj obraz in roke in suknjič, napolnjena je z menoj, brez mene je ni, brez nje mene ni, samo zato sem še tu, samo zato sem jezdil in hodil, zato se je kljuse vleklo po cestah nemških dežel, zato požiram prah in gazim po blatu, lovski pes na sledi, zato da smem kdaj ponoči slišati njen enakomerni, njen angelski dih poleg sebe, toploto njenega mirnega telesa, zato mi kljuje tesna bolečina v prsih,
ker njeno dihanje ni samo moje, ni bilo samo moje, bilo je njegovo in še zdaj ni samo moje... slišim zvezde, slišim morje, slišim njeno srce in njeno kri, ki je moja, zato ker je kri duša telesa, ki pripada meni, kakor pripada Bogu... Zdrava, kraljica nebes, v svoji otožnosti neslišno govori, enega ljubim, kakor le more ženska moškega ljubiti, kajti zardela sem, da bolj zardeti ne bi mogla, ko sem ga prvič ugledala tam med ognji, drugemu hočem pomagati, globoko je padel, pod svojim konjem na rob smrti, in vlekla sem ga čez vojno pokrajino, med ognji begunov, raztepene vojske, skozi močvirja in umazana prenočišča, prevezovala sem mu rane, sovražila sem ga, a nisem ga mogla pustiti ranjenega in nebogljenega, ko sem bila z njim, nisem več zardela, vdala sem se, z njim sem šla, legla sem z njim, bil je izvoljenec moje mladosti, kaj sem hotela?.,.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani