nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Seveda ga je tudi nazaj grede poljubljala in je bil ves čas moker od njene sline in njenih solz, bil je zmeden, ljubil je in sovražil hkrati, najnevarnejša zmes čustev je divjala v njem, zdaj je vedel, da ne od tistega dne, ko je vrgel tega človeka v gnojno jamo, ko ga je hotel ubiti, a ni mogel, pač pa že od takrat, ko je v ječi prvič pomislil, da je ona z njim, njegova. V tej nejasnosti jo je takrat, ko sta spet legla, grobo prijel za lase, udaril in poljubil, iz te nevarne zmesi jo je zdaj včasih grobo odrinil, ona pa je takrat s še večjo močjo planila nanj, dokler nista na jezerskem bregu obležala, ovita v njene razpuščene lase in utrujena od nenehnega ljubljenja, dotikov, poljubov in solz. Ko sta ležala na jezerskem bregu in je gledal na nočno vodno gladino, ga je oblegala misel, da bi vse to moral nekako končati, oditi ali pa, tudi ta misel se je v njegovo grozo še zmeraj vračala, ali pa človeka, ki mu je prizadejal toliko zla, njemu in še več njej, ali pa tega človeka pobiti,
mu privezati kamen za vrat in ga neslišno spustiti s čolna na jezersko dno... in tako z nekaj kretnjami končati, kar je pred dnevi tako pompozno začel s pogledom na z mečem, zdaj bi bilo treba to storiti naglo, brez besed, in oditi v noč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani