nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Neka ženska jo je naučila, kako se žavba za ranjeno in opečeno kožo skuha iz smrekove smole, voska in suhih. je z renčečo hvaležnostjo sprejemal njeno zdravilstvo in odšteval goldinarje iz skrinje, ki sta jo privlekla s seboj, malo slabše je prenašal njeno odločitev, da ga bo ne samo ozdravila, ampak tudi spremenila. Govorila mu je o molitvi, s katero se lahko človek pogovarja z, o ranah našega Odrešenika, ki je za nas trpel huje, kakor more trpeti kdorkoli na zemlji, celo bolj kakor, ki ni več lep, kakor je bil, in zato močno trpi, milina je varljiva in lepota je prazna; govorila mu je o duši, ki je važnejša kakor lep obraz, o onstranskem kraljestvu, kjer domuje edina lepota, lepota neba, njeno je veličastvo zvezd, lesketajoč okras na Gospodovih višavah; tam in že na zemlji se lepota duše odlikuje više in bolje kakor na cesarskih dvorih, kjer je lahko človekova duša tudi polkovniška, če ji je že do tega, a tam to ni važno, kajti duše so polne bogastva in svetlobe, ki jo dobivajo
naravnost od Njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani