nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi iz Benetk, iz katerih žari čez morje in notranjo pokrajino moč velikih relikvij, ostanki svetega, ostanki njegovega telesa, prebodenega s puščicami, vsej tej deželi se morajo zlodji na daleč ogniti, tam so take svete stvari, ki splašijo srca nemirnih, nerazpadla svetnikova glava, del hrbtenice, pleča in ohranjene mišice, vse, kar je ostalo od njega, potem ko so v rimski ječisvetemu možu iztrgali glavo iz telesa. Župnik je vse to vedel, zanašal se je na moč, ki prihaja vanj spod neba, iz srebrne noči zunaj, iz svetih podob v cerkvi, od kosti mučenih in preizkušanih, vstal je, visoko je dvignil monštranco in sveto hostijo v njej, tam je stal pred vsemi in za njim so bila odprta vrata tabernaklja. Od tam zgoraj, kamor težimo, kamor hočejo naše duše, do hudiča tu spodaj, v blatu pod našimi nogami, ki se plazi okrog nas in nam šepeta svoje ogabne stavke, to je vse, kar je tu vmes, je vse, vsa naša življenja so razpeta med ta dva pola, zgoraj in spodaj, to je, kar določa vsako naše
dejanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani