nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
zakljuje bolečina v duši, ne vidi prizora milosti in usmiljenja, bolečino, ki mu kljuje v srcu, zamenjata jeza in srd na ta dva, ki sta zaveznika, drug drugemu izvoljenca od mladih let, kaj počne on med njima? S sovraštvom v srcu gleda v Katarinin črni prevzetni pogled, v temne podočnjake pod njim, v njene skuštrane lase, usta, ki se odpirajo za ukazovalne in osornebesede, onemu, čigar glavo drži v naročju, pa so se odpirale za poljub; to ni prizor sočutja, usmiljenja in milosti, ta prizor sovraži, gnusi se mu, oba se mu gnusita, kakor je Gospod sovražil šest reči in se jih je sedem gnusilo njegovi duši: prevzetne oči, lažniv jezik in roke, ki prelivajo kri poštenega, srce, ki kuje zle naklepe, noge, ki se spuščajo v tek za hudobijo, kriva priča, ki govori laži, in tisti, ki seje prepire med brate.
Zasmilil se ni samo, ampak vsem ženskim srcem v vasi, ko so videle ostanke očitno nekoč ponosnega vojaka, enega tistih, ki so jezdili skozi njihovo vas enkrat iz
ene, drugič iz druge smeri, enkrat zmagoviti, drugič tepeni in poklapani, enkrat z bobni, drugič z utrujenimi, klecajočimi koleni in krevsajočimi konji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani