nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
ne more razumeti, kaj je, zakaj se ji je ubogi hudič tako zasmilil.
Ne razumeš! bi najraje zaklicala, ko ga vidi stati tam med vrati, molčečega, ne razumeš: ko tako mogočen človek pade tako nizko, si ga želiš postaviti na noge, ne moreš ga gledati takega, naj bo tak, kakršen hoče biti, tudi če ga ne maraš; samo da se ti ne cmizdri v svojem ponižanju in nesreči... Ta človeška nesreča s polovico obraza in tenko mreno, ki mu je začela zaraščati oko, pač ni imela nič več skupnega s človekom, ki mu je želela vse najslabše, ki je nadenj klicala gorje in prekletstvo, za katerega si je želela, da bi umrl v bitki, nad katerim se je spozabila v strašnem grehu, ko je od zahtevala, naj ga spravi s sveta, ko je storila vnebovpijoči greh, zdaj, v nenadnem usmiljenju, je oprana od njega, gnojnica je izmila njegovo hudobijo, ki je samo prevzetnost, sprala je tudi z nje strašni naklep, ščuvanje k uboju, ta človek, s katerega je tekla mrzla gnojnica, po ostankih njegovih svilnatih pasov in,
ko so ga potegnili iz jame, človek, ki je drgetal od šibkosti in mraza in je njegovo oko vročično in obtožujoče gledalo vanjo, ta človek ni bil več oni, ki ga je iz dna srca sovražila, kakor ga je nekoč tudi občudovala, zdaj je bil deležen le še njenega globokega usmiljenja...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani