nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
, ki osramočen stoji pri vratih in gleda ta prizor, usmiljenka z ranjenim vojakom, pieta, prizor nenadne milosti, je tako, kakor da bi bil zdaj on polit z gnojnico, kakor da mu s črnim pogledom skozi skuštrane lase govori: kako si mogel tako ravnati s hudičem ubogim? mu briše obraz, obsijana je z usmiljenjem do te spake, ki jo je bila s silo spravila v svoj oficirski brlog, njega,, pa v ječo, tu je nekaj, česar ne razume, tudi sočutje ima svoje meje, mar bi naj bil sočuten s tistim portugalskim vojakom, ki je prerezal vrat mali Teresi? kako naj bo usmiljen z rokami, ki prelivajo kri poštenega, s srcem človeka, ki kuje zle naklepe? Ne razume ženskega srca, ki se mu ubogi hudič smili kot nihče drug na svetu, tako velik mož, takšen bahač, s takšno predstavo o sebi, četudi je napačna, tak človek, ki je vajen ukazovati, ne sme biti tako na psu, še najmanj pa sme biti tako ponižan, vržen v gnojnico na kmečkem dvorišču.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani