nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Takrat je prijezdil v njegovo življenje in sploh ni dvomil, da je bilo tisto srečanje znamenje, ki bo odločilo njegovo življenje, čeprav tedaj tega ni vedel, tega ni mogel vedeti, dokler pred vrati dominikanskega samostana ni dobil udarca po glavi in čepa v usta, verig na noge. In zdaj, zdaj je vedel tudi to, da je takrat, ko so ga suvaliin pretepali kakor potepuškega, kakor steklega psa, ko je v samostanski kleti prosil za vodo, samo za požirek vode, da je takrat ta kozel, ta pav, ta lepi in prostaški stotnik s svojimi kosmatimi rokami razmikal Katarinine noge in segal vanjo, v spolno luknjo, v lepljivo luknjo pekla, s svojim trebuhom legal nanjo, dihal vanjo svojo pijansko sapo, da jo je tisto in mnoga druga jutra gledal, kako razpihuje žerjavico, da bo sam mogel vstati v topel prostor in da ga bo mogla, morala umivati in vonjati njegov pijanski jutranji znoj. Žensko, s katero je hotel najti najvišje spoznanje, njo, ki je bila najčistejša, najmilejša in ki je nekoč zardevala ob
pogledu, vse to je ta kup mesa in vina, lepljivih snovi in človeškega smradu poteptal, pohodil, vse si je vzel, tudi njeno dušo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani