nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko bi stopil k oknu, ko bi ga odprl, bi videl, da se hiši približuje samotni človek, stopil je iz gozda in za hip zastal na obronku, potem je počasi nadaljeval pot, z dolgim bodalom za pasom,, ki je bil nekoč koštrun, da bi našel koštruna, ki je bil nekoč.
je pomislil, da bi bilo dobro imeti ob sebi nekoga, ki ni vojak, nekoga, ki ni ranjenec kakor on sam, nekoga, ki ga niso zapustili, kakor so vsi zapustili njega v tej prazni kmečki hiši ob jezeru, da bi se potem nekoč privlekel za njimi. Ni hotel ostati v lazaretu, ni hotel gledati tistega stokanja in odtrganih nog in rok, sam se je hotel zlizati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani