nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Suval je vanj, dokler ga rogovi niso naluknjali, obračal je tisto težko telo, dokler je bilo v njem še kaj življenja, tako dolgo je udarjal, dokler ni bilo več nobenega glasu, nobenega giba, nobenega trzljaja in nobenega diha.
je zataknil za pas bodalo, tisto iz torbe, tisto, ki ni bilo za rezanje kruha, počasi je stopil po pobočju od cerkve s stensko malarijo, s sliko z mečem, s sliko hkratnega tostranstva in onstranstva, šel je navzdol po pobočju proti jezeru, proti krčmi ob jezeru, zvon je udaril med temno jutranjo ploskvijo, kupolo neba nad njo, svetlimi skalnatimi gorami ob njenem robu, prebudil je jezero in vreščanje galebov, prebudil je polje in gozd in krakanje. In odzvenel je gor v kristalno tišino, tja, kjer je na sneg spod oblačnega neba in skozi nebo sijal pramen ostre svetlobe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani