nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Naenkrat je videl podobo:, jezuitski novic, jezuitar, prihaja iz špitala v jutranji uri, tam imajo gospodje žensko, mlado in lepo, z omotičnimi očmi ga gleda, tista omotica se naseljuje vanj, da se mu zavrti v glavi, zdaj ve, kaj si je takrat želel: oboje, kaznovati in obenem imeti, želel si jo je udariti in ji dvigniti krilo in leči med njene noge, to je hotel, oboje. Zdaj je videl njen in Katarinin obraz hkrati, videl je svojo roko, ki je zamahnila po njenem obrazu, ki jo je božala po tistih ljubljenih licih, ki je pobožala vrat in ga hkrati stisnila, in ni natančno vedel, kaj se dogaja, kje je, ni vedel, kaj bo storil. Videl je v nekem brezčasnem trenutku slikarja, ki je s srditimi črtami malal po steni, ki je divje nanašal močne barve in jih z nežnimi kretnjami zatem razmazal, da so zadobile milejše odtenke, videl jo je, kakor je videl podobo ženske tisti slikar ob steni tiste cerkve na Visokem nad Ljubljano, ki je s srditimi črtami in milimi potezami, kaj se je v
resničnem in kaj v izmišljenem svetu strašnega ali nenavadnegazgodilo, ki je narisal na steno razgaljeno žensko telo, ji okrog nog ovil kačo, za njen hrbet narisal skušnjavca, mogoče onega, ki hrope in preklinja za zapahnjenimi vrati, narisal je skušnjavca na steno cerkve, ki si ogleduje razgaljeno žensko telo in čez sliko napisal: LUXURIA.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani