nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vseeno je rekla, ja, ja, in ko so božajoči in oprijemajoči se kremplji njegovih rok segli k obrazu, ko je njegovo telo obrnilo njeno telo navzdol, da sta se ob tej nenadni, močni in siloviti kretnji v klobčiču zvalila s postelje, je tam njegova dlan poprijela njen obraz in ga silovito pritisnila k tlom, da je glava udarila po lesenih tleh, udaril jo je in s solznimi očmi ga je še naprej poljubljala, ja, prosim, ja. Ti si, je rekla, tebe sem iskala, po umazanih prenočiščih sem te iskala, po vojaških taboriščih, od ognja do ognja sem hodila, med poplavljeno vodo, po hospicih in samostanih, zdaj si tu.
Naenkrat je videl podobo:, jezuitski novic, jezuitar, prihaja iz špitala v jutranji uri, tam imajo gospodje žensko, mlado in lepo, z omotičnimi očmi ga gleda, tista omotica se naseljuje vanj, da se mu zavrti v glavi, zdaj ve, kaj si je takrat želel: oboje, kaznovati in obenem imeti, želel si jo je udariti in ji dvigniti krilo in leči med njene noge, to je hotel, oboje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani