nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ja, je dihala, ja, ja, je govorila brez prestanka tam spodaj, v hiši ob jezeru, v temni sobi in ga močila s svojimi solzami in poljubi, ja, prosim, ja, ja, sam ni razumel, kaj se dogaja z njim, roke so še zmeraj segale po njenem telesu, božale so njene lase, a hkrati so vlekle za te lase, pest jih je sprijemala v kepo, da je hrsknilo na njenem temenu in je javknila od bolečine. Vseeno je rekla, ja, ja, in ko so božajoči in oprijemajoči se kremplji njegovih rok segli k obrazu, ko je njegovo telo obrnilo njeno telo navzdol, da sta se ob tej nenadni, močni in siloviti kretnji v klobčiču zvalila s postelje, je tam njegova dlan poprijela njen obraz in ga silovito pritisnila k tlom, da je glava udarila po lesenih tleh, udaril jo je in s solznimi očmi ga je še naprej poljubljala, ja, prosim, ja. Ti si, je rekla, tebe sem iskala, po umazanih prenočiščih sem te iskala, po vojaških taboriščih, od ognja do ognja sem hodila, med poplavljeno vodo, po hospicih in
samostanih, zdaj si tu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani